Midva nisva samo »mi« — kaj se zgodi, ko je »dva« posebno slovnično število
Jezik kot način mišljenja
V nekaterih jezikih sta dva samo majhna množina. V slovenščini pa sta dva dovolj pomembna, da dobita svojo slovnico.
Rubrika: Jezik kot način mišljenja
Predstavljajmo si tri prizore.
Jaz grem.
Midva greva.
Mi gremo.
V angleščini bi se razlika med drugim in tretjim prizorom skrila v istem zaimku:
we
V številnih drugih jezikih bi bilo podobno.
Toda slovenščina ne vpraša samo:
Je eden ali jih je več?
Postavi še eno vprašanje:
Sta natanko dva?
In če je odgovor da, se lahko spremeni slovnica.
Ne samo številka.
Ne samo samostalnik.
Spremenijo se lahko zaimek, glagol, pridevnik in druge oblike, ki morajo sodelovati pri gradnji povedi.
To je dvojina.
In dvojina nam pokaže nekaj veliko zanimivejšega od še ene slovnične paradigme:
jezik se lahko odloči, da par ni samo manjša množica.
Eden, dva, mnogi
V najpreprostejšem modelu števil pogosto razmišljamo tako:
EDNINA → eden
MNOŽINA → več kot eden
To se zdi skoraj samoumevno.
Ena oseba je posameznik.
Dve osebi sta že množina.
Tri osebe so množina.
Deset oseb je množina.
Toda to ni edini možni način, kako lahko jezik razdeli količino.
Slovenščina ima:
ednino
dvojino
množino
Torej:
ONE
TWO
MORE THAN TWO
To pomeni, da meja med enim in mnogimi ni edina meja, ki jo slovnica lahko šteje za pomembno.
Med njima obstaja še:
par.
»Midva« ni samo »mi, ampak dva«
Poglejmo:
Midva greva domov.
in:
Mi gremo domov.
V obeh primerih je govorec del skupine.
Toda skupina ni enaka.
midva označuje dvojico, katere del je govorec.
mi označuje množino.
V angleščini lahko oba pomena dobita:
we are going home
Če je pomembno povedati, da sta samo dva, mora angleščina to dodati drugače:
the two of us
both of us
Slovenščina pa ima to razliko vgrajeno v samo slovnično število.
Toda dvojina se ne ustavi pri zaimku
Če bi imela slovenščina samo posebno besedo za »midva«, bi bilo to že zanimivo.
Toda prava zgodba se začne šele potem.
Primerjajmo:
jaz grem
midva greva
mi gremo
Ne spremeni se samo zaimek.
Spremeni se tudi glagol:
grem
greva
gremo
Število udeležencev je torej del slovničnega dogajanja v stavku.
Dva nista samo podatek, ki ga nekje omenimo.
Dvojnost se širi po strukturi.
Dve osebi lahko spremenita celo obliko dogovora
Poglejmo še preprost vzorec:
en študent
dva študenta
trije študenti
Že tukaj vidimo, da »dva« ne deluje preprosto kot navadna množina.
Slovenščina zahteva obliko, ki sodeluje v sistemu dvojine.
In če dodamo pridevnike in glagole, se mreža razširi.
To pomeni, da govorec ne izbere samo številke 2.
Izbere slovnični paket, ki mora ostati usklajen.
Zakaj bi bil ravno par poseben?
To je veliko zanimivejše vprašanje kot:
Kako se tvori dvojina?
Poglejmo človeško izkušnjo.
Dva človeka pogosto nista samo skupina z dvema članoma.
Lahko sta:
partnerja,
prijatelja,
nasprotnika,
starša,
sogovornika,
plesalca,
igralca,
dva človeka, ki skupaj nekaj naredita.
Tudi naše telo je polno naravnih parov:
dve roki,
dve nogi,
dve očesi,
dve ušesi.
To seveda ne pomeni, da je dvojina nastala zato, ker imamo dve roki.
Takšna razlaga bi bila preveč preprosta.
Pokaže pa, da dvojnost v človeški izkušnji ni nujno samo matematična količina.
Par je lahko zelo pomembna organizacijska enota.
Slovnica ne šteje tako kot kalkulator
Za kalkulator:
2 < 3 < 4 < 5
Vsako število je samo druga količina.
Slovnica pa lahko svet razdeli drugače.
Na primer:
1 | 2 | 3+
Zakaj prav tam postaviti mejo?
Ker slovnične kategorije niso matematični opis vseh možnih števil.
So sistem razlik, ki jih je jezik skozi svojo zgodovino ohranil kot strukturno pomembne.
Slovenščina ne potrebuje posebnega slovničnega števila za:
sedem
ali:
triindvajset.
Toda za dva ga ima.
To ne pomeni, da Slovenci »vidijo dva bolje«
Tu moramo biti previdni.
Zelo hitro bi lahko naredili privlačen, vendar premočan sklep:
Ker ima slovenščina dvojino, slovenski govorci doživljajo pare drugače kot govorci jezikov brez dvojine.
Tega iz same slovnice ne moremo dokazati.
Angleško govoreči človek popolnoma razume razliko med:
one person
two people
three people.
Tudi angleščina lahko poudari par:
both
the two of us
the two of them
a pair
Razlika je drugje.
Slovenščina od govorca redno zahteva slovnične izbire, pri katerih je meja med dvema in več kot dvema strukturno pomembna.
To je veliko natančnejša trditev.
In prav zato je zanimiva.
Jezik lahko zahteva razliko, ki je drug jezik samo po potrebi pove
To je eden od ključnih mehanizmov primerjalnega jezikoslovja.
Jezika lahko izrazita podobno informacijo.
Toda eden jo mora kodirati sistematično, drugi pa jo izrazi samo takrat, ko je pomembna.
Angleščina lahko pove:
the two of us
Toda običajni we sam po sebi ne pove, ali govorimo o dveh, treh ali tridesetih ljudeh.
Slovensko:
midva
že zoži prostor možnosti.
Nismo:
trije,
štirje,
deset.
Sva dva.
Prevajalec zato izgubi nekaj že pri besedi »we«
Predstavljajmo si slovenski stavek:
Midva sva vedela.
Prevedemo ga:
We knew.
Osnovno sporočilo je ohranjeno.
Toda ena informacija je izginila.
Angleški bralec iz samega we ne ve, koliko ljudi je v skupini.
Lahko sta dva.
Lahko jih je pet.
Slovenski izvirnik je to že določil.
Če prevedemo:
The two of us knew,
količino vrnemo.
Toda stavek postane bolj ekspliciten in lahko dobi drugačen informacijski poudarek.
To je klasična prevajalska dilema:
ali ohraniti informacijo ali ohraniti stopnjo njene opaznosti?
Kar je v enem jeziku slovnica, je lahko v drugem pojasnilo
To je pomembna razlika.
V slovenščini dvojina ni nujno posebno retorično poudarjanje.
Je del običajne slovnične arhitekture.
V angleščini pa:
the two of us
že zahteva dodatne besede.
Zato formalno natančnejši prevod ni vedno pragmatično enak.
Če vsako slovensko dvojino obsesivno prevajamo z:
the two of us
the two of them
both
lahko v ciljnem besedilu začnemo poudarjati nekaj, kar izvirnik sploh ni poudarjal.
Prevajanje torej ni kopiranje slovničnih kategorij
Pravo vprašanje ni:
Kje je angleška dvojina?
Ker angleščina nima enakega produktivnega slovničnega sistema dvojine.
Pravo vprašanje je:
Kaj dvojina v tem konkretnem stavku omogoča in ali je ta informacija tukaj pomembna?
Včasih jo moramo izraziti.
Včasih jo lahko kontekst že zagotovi.
Včasih jo ciljna poved pusti manj eksplicitno.
Prevajalec ne prenaša paradigme.
Rekonstruira pomen.
Dvojina je tudi dober preizkus učbenikov
Če učencu rečemo:
Slovenščina ima ednino, dvojino in množino.
smo povedali resnico.
Toda še nismo razložili skoraj ničesar.
Učenec dobi novo tabelo.
Potem se mora naučiti:
jaz grem
midva greva
mi gremo
in desetine drugih oblik.
Če dvojino vidi samo kot dodatno kolono, bo slovenščina videti težja.
Če pa razume osnovno logiko:
slovenščina slovnično loči par od množice,
se oblike začnejo povezovati.
Tabela ni več seznam.
Postane posledica modela.
Toda model ni celoten jezik
Tudi tu ne smemo pasti v drugo skrajnost.
Ni dovolj reči:
dva = dvojina
in pričakovati, da smo razložili vse.
Resnična slovenščina ima:
sklone,
spol,
ujemanje,
različne paradigme,
posebnosti posameznih besed,
stilno in narečno variacijo,
ter zgodovinske plasti.
Dvojina ni en sam končaj, ki ga pritrdimo povsod.
Je slovnična kategorija, ki sodeluje z drugimi kategorijami.
Zato je model:
ONE | TWO | MANY
začetek razumevanja.
Ni njegova meja.
Še bolj zanimivo: večina slovanskih jezikov je dvojino izgubila
Tu slovenščina postane zgodovinsko posebej zanimiva.
Dvojina ni neka sodobna slovenska iznajdba.
Starejša slovanska jezikovna obdobja so poznala dvojinsko število.
V večini sodobnih slovanskih jezikov je kot polna slovnična kategorija izginilo.
Slovenščina ga je ohranila.
Ohranila ga je tudi lužiška jezikovna skupina.
To pomeni, da primerjava ni samo:
slovenščina proti angleščini.
Lahko postavimo še bolj zanimivo vprašanje:
kaj se zgodi, ko sorodni jeziki podedujejo razliko, nato pa jo nekateri ohranijo in drugi izgubijo?
Izguba kategorije ne pomeni izgube koncepta
Če jezik izgubi dvojino, njegovi govorci ne izgubijo sposobnosti razumeti števila dva.
To se sliši očitno.
Toda za naš način razmišljanja o jeziku je izredno pomembno.
Ko slovnična kategorija izgine, koncept ni nujno izginil.
Jezik samo prerazporedi delo.
Informacijo lahko začnejo nositi:
števniki,
zaimki,
leksikalni izrazi,
kontekst,
ali druge konstrukcije.
To je isti širši princip, ki ga vedno znova srečujemo med jeziki:
če neka informacija ni kodirana na istem mestu, to še ne pomeni, da je ni mogoče izraziti.
Toda nekaj se vendarle spremeni
Če mora govorec neko razliko redno označevati v slovnici, postane ta razlika del vsakdanjega oblikovanja povedi.
To ni isto kot trditi, da slovnica določa misli.
Ne določa jih.
Toda določa nekatere izbire, ki jih moramo opraviti, ko govorimo.
Če slovenščina zahteva ustrezno število, mora govorec pri oblikovanju stavka razlikovati:
eden
dva
več kot dva
na mestih, kjer jezik brez dvojine te razlike morda ne zahteva.
To je veliko bolj zanimivo od trditve, da »jezik vpliva na mišljenje«.
Lahko natančneje rečemo:
različni jeziki zahtevajo različne odločitve med govorjenjem.
Dva lahko postaneta slovnična perspektiva
Poglejmo še enkrat:
Midva greva.
To ni samo matematična trditev:
število oseb = 2.
Stavek gradi prizor, v katerem je govorec član dvojice.
Primerjajmo:
Mi gremo.
Govorec je zdaj član množice.
Dogodek — iti — je lahko enak.
Cilj poti je lahko enak.
Čas je lahko enak.
Toda struktura skupine ni enaka.
Slovenščina to razliko vpiše v slovnico.
»Midva« lahko vsebuje tudi odnos
Tu moramo biti zelo natančni.
Sama dvojina ne pomeni:
ljubezni,
bližine,
partnerstva,
zaupanja.
Dva človeka sta lahko tudi sovražnika.
Toda ker midva nujno zgradi skupino dveh, lahko kontekst tej dvojici pripiše zelo močan odnosni pomen.
V pesmi, dialogu ali intimnem pogovoru zato dvojina lahko postane posebej izrazita.
Ne zato, ker slovnična oblika sama pomeni intimnost.
Ampak zato, ker slovnica že natančno zariše:
jaz + še ena oseba.
Kontekst nato pove, kaj ta dvojica pomeni.
In tu postane prevajanje še težje
Predstavljajmo si ponavljajoči se slovenski midva v literarnem ali pesemskem besedilu.
Angleški we lahko ohrani skupnost.
Toda izgubi avtomatično omejitev na dva.
The two of us jo vrne.
Toda lahko spremeni ritem, poudarek in slog.
Torej prevajalec ne izbira med:
prav
in:
narobe.
Izbira med različnimi vrstami izgube in pridobitve.
Ohrani lahko:
naravnost,
število,
ritem,
implicitnost,
ali poudarek.
Včasih ne more ohraniti vsega hkrati.
Dvojina nam pokaže, zakaj »dobesedno« ni vedno natančno
Paradoks je lep.
Če prevajalec mehansko ohrani vsako informacijo dvojine, je lahko ciljni tekst manj naraven in bolj poudarjen od izvirnika.
Če jo vedno prevede z navadno množino, lahko izgubi pomembno razliko.
Najboljši prevod zato ni tisti, ki prešteje slovnične oznake.
Je tisti, ki razume, kaj določena oznaka počne v konkretnem kontekstu.
Slovenščina tukaj postavlja veliko vprašanje vsem jezikom
Ne:
Zakaj je slovenščina tako zapletena?
Ampak:
Zakaj smo tako hitro sprejeli idejo, da morata obstajati samo ednina in množina?
To se nam zdi naravno predvsem zato, ker smo vajeni jezikov, ki tako organizirajo število.
Toda človeški jezik lahko vpraša:
eden?
dva?
mnogi?
In v drugih jezikih sveta lahko najdemo še drugačne sisteme številskih razlik.
Naša slovnična intuicija zato ni meja tega, kar je mogoče.
Je samo posledica sistemov, ki jih najbolje poznamo.
To je bistvo primerjalnega jezikoslovja
Dober primer iz drugega jezika ne pokaže samo:
Oni govorijo drugače.
Prisili nas, da opazimo nekaj, kar smo v svojem jeziku imeli za samoumevno.
Angleško we se začne zdeti nenavadno široko.
Zakaj ista oblika lahko pomeni:
dva človeka,
tri ljudi,
sto ljudi,
milijone ljudi?
Slovenščina pokaže, da to ni edina možna rešitev.
In angleščina pokaže slovenščini nasprotno:
ni nujno, da je meja pri dveh slovnično obvezna.
Noben sistem ni logično neizogiben.
Vsak je ena od možnih arhitektur.
Kako bi to učili brez memoriranja?
Najprej ne bi začeli s tabelo.
Začeli bi s tremi prizori:
JAZ
MIDVA
MI
Nato:
grem
greva
gremo
Učenec najprej vidi razliko v modelu sveta:
posameznik
par
skupina
Šele potem dobi paradigmo.
Ker paradigma zdaj odgovarja na vprašanje, ki ga že razume.
To je razlika med:
zapomni si tri oblike
in:
razumi, zakaj jezik potrebuje tri območja.
Zaključek
Slovenska dvojina je veliko več kot nenavadna slovnična posebnost.
Pokaže nam, da niti nekaj tako očitnega, kot je število, ni v jezikih organizirano na en sam način.
Za en jezik je dovolj:
eden / mnogi.
Drug jezik lahko vztraja:
eden / dva / mnogi.
In ko se to zgodi, »dva« ni več samo številka.
Postane slovnična kategorija.
Vstopi v zaimke.
Vstopi v glagole.
Vstopi v ujemanje.
Vstopi v prevajanje.
In v določenih besedilih lahko vstopi celo v način, kako je zgrajen odnos med dvema človekoma.
Slovenščina nam zato ne pokaže samo, kako izraziti dva.
Pokaže nam nekaj širšega:
jezik lahko vzame razliko, ki jo imamo za navadno količino, in iz nje zgradi celoten način organiziranja stavka.
V slovenščini dva nista samo manj kot trije. Dva sta dovolj, da slovnica spremeni obliko.
Tymur Levitin
ustanovitelj in direktor Levitin Language School
certificirani prevajalec in učitelj jezikov
© Tymur Levitin / Levitin Language School. Vse pravice pridržane.
Komentarji
Objavite komentar